Žafran chrysanthus Fuscotinctus (rumeni)

Okrasna čebulna vrsta žafrana, znana po zgodnjem cvetenju spomladi.

Njegovi cvetovi so rumeni s temnimi, rjavo vijoličastimi lisami in žilami, ki dajejo zanimiv in kontrasten videz.

Listi so ozki, temno zeleni, z značilno belo progo po sredini.

Rastlina je kompaktna in primerna za skalnjake, vrtne grede in posode.

Ima rad sončna do polsenčna mesta in dobro odcedna tla.

Kako ga gojimo

Stari Rimljani so imeli žafran za cvetlico boginje jutranje zarje Avrore. Ljudje so ga poznali že v stari Asiriji in Babilonu, v Indiji in Egiptu več tisočletij pred našim štetjem, kjer so ga uporabljali kot barvilno, zdravilno in okrasno rastlino ter kot začimbo. Ime rodu Crocus (žafran) je starogrško in se je uporabljalo že v antiki.

Sadimo jih od septembra do novembra, jesensko cvetoče vrste pa julija.

Žafran se razmnožuje z gomoljčebulicami, ki jih vsako leto v začetku poletja, po odcvetenju in osušitvi nadzemnih delov, izkopljemo iz tal in posušimo na senčnem, suhem in zračnem mestu. Nato drobne razmnoževalne čebulice, ki so se razvile, ločimo od velikih. Velike jeseni posadimo na razdalji 5–8 cm druga od druge na začasne grede. Žafran potrebuje lahka peščena tla in sončna mesta.

Čebulice sadimo jeseni — od septembra do decembra, preden zemlja zmrzne. Izberite sončno mesto ali rahlo polsenco z rahlo, dobro odcedno zemljo. Posadite jih približno trikrat tako globoko, kot so visoke, s konico navzgor, 5–10 cm narazen. Po saditvi enkrat zalijte in zemljo do prvih listov ohranjajte zmerno vlažno. Po cvetenju odstranite odcvetele cvetove, liste pa pustite, da sami porumenijo — hranijo čebulico za naslednjo sezono.