Žafran Etruscus Zwanenburg (rumen)

Lep pomladni žafran z živo rumenimi cvetovi in vijoličnimi žilami.

Rastlina je nizka, visoka približno 10–15 cm, in cveti zgodaj spomladi.

Primeren je za sajenje na vrtovih, v skalnjakih in za okras travnatih površin.

Lahko ga je gojiti; najraje ima sončna do rahlo senčna mesta z dobro odcedno zemljo.

Gojenje

Stari Rimljani so žafran imeli za cvetlico boginje jutranje zarje Avrore. Ljudje so ga poznali že v stari Asiriji in Babiloniji, v Indiji in Egiptu več tisočletij pred našim štetjem, kjer so ga uporabljali kot barvilno, zdravilno in okrasno rastlino ter kot začimbo. Ime rodu Crocus (žafran) je starogrško in se je uporabljalo že v antiki.

Sadimo jih od septembra do novembra, jeseni cvetoče vrste pa julija.

Žafran se razmnožuje z gomoljčki, ki jih vsako leto v začetku poletja, po cvetenju in ko se nadzemni deli posušijo, izkopljemo iz zemlje in posušimo na senčnem, suhem in zračnem mestu. Nato drobne razmnoževalne gomoljčke ločimo od velikih. Velike jeseni posadimo 5–8 cm narazen na začasne grede. Žafran potrebuje lahko peščeno zemljo in sončna mesta.

Čebulice sadimo jeseni — od septembra do decembra, preden zemlja zmrzne. Izberite sončno mesto ali rahlo polsenco z rahlo, dobro odcedno zemljo. Posadite jih približno trikrat tako globoko, kot so visoke, s konico navzgor, 5–10 cm narazen. Po saditvi enkrat zalijte in zemljo do prvih listov ohranjajte zmerno vlažno. Po cvetenju odstranite odcvetele cvetove, liste pa pustite, da sami porumenijo — hranijo čebulico za naslednjo sezono.