Vinska trta Ugni blanc – kompleksno odporna – pozna

Ta sorta vinske trte izvira iz južne Francije.    V pokrajini Cognac postopoma izpodriva sorto Folle blanche. Veliko jo gojijo tudi v Toskani v Italiji, kjer jo imenujejo Trebbiano (Trebbiano), zato mnogi menijo, da je njena domovina tam.   Dobro uspeva tudi v Bolgariji, Moldaviji in Kanadi. Znana je že od leta 1302, ko jo je opisal italijanski botanik Pietro de' Crescenzi. Imenujejo jo tudi Muscadelle (Muscadelle) in jo pogosto v manjši količini dodajajo pri sestavljanju belih vin. V določeni količini, dodana grozdju rdečih sort, je del slovitih vin „Chianti“.   Ta sorta, ki je na območju Armagnaca zasajena na okoli 11 250 ha (75 % površin vinogradov), je dobro prilagojena lokalnim tlom, odporna proti mrazu, prilagojena na oidij in sivo plesen, razmeroma odporna proti suši in zelo rodna – na hektar da do 100–150 hl vina. Trebbiano je ena glavnih sort, iz katere pridelujejo „Armagnac“.   Agrobiološke lastnosti – spada v skupino poznih sort (grozdje dozori konec IX. – začetek X.). Grozd je srednje velik do velik, krilat. Jagoda je majhna, skoraj okrogla, prekrita s srednje debelo, žilavo, rumeno-zeleno kožico z voščenim poprhom. Osipanja in neenakomerne debeline jagod (millerandage) pri tej sorti ni opaziti. Ima afiniteto do podlag, razširjenih v državi, najprimernejša zanjo pa je 41 B. Tehnološke lastnosti – v užitni zrelosti grozdje nabere okoli 18–21 % sladkorja, vsebnost titrabilnih kislin pa je 7–9,5 g/l. Grozdje ima dobro vsebnost sladkorja, ki doseže 24–25 %, in visoko kislost. Vina iz njega imajo fin okus in hitro razvijejo buket, vendar se s staranjem ne razvijajo. V Bolgariji se uporablja predvsem za vinsko surovino za destilacijo.   Odpornost – trte so slabo odporne proti nizkim zimskim temperaturam in suši, imajo pa dobro odpornost proti oidiju in sivi plesni. Pridelek – odlikujejo se z dobro rastjo in zelo dobro rodnostjo (povprečni pridelek na dekar je 1000–1500 kg). Na območju Pomorja in Burgasa iz nje pridelujejo vinsko surovino za brandy („Aheloj“).   List — velik, podolgovato ovalen, močno razrezan, petdelen, dlakav. Listna ploskev je nedoločeno navzgor upognjena, z debelo mehurjasto površino. Obris srednjega krpa tvori oster kot. Zgornji stranski zarezi so globoki do srednje globoki, zaprti, z jajčasto odprtino in zaobljenim dnom. Spodnji stranski zarezi so plitki, odprti, z vzporednimi stranicami in ostrim dnom. Pecljev zarez je odprt, lirast, z ostrim dnom ali zaprt, z eliptično odprtino. Zobci so veliki, trikotni, s široko osnovo, včasih svetleje obarvani. Listne žile so na zgornji in spodnji strani svetlo rumenkaste. Listni pecelj je srednje dolg, svetlo zelen, gol. Jesenska barva listov je rumena.   Cvet — dvospolen. Grozd — velik, stožčast, pri osnovi razvejen, krilat, polzbit. Pecelj grozda je srednje dolg, srednje debel, v celoti olesenel, žilav. Jagoda — skoraj drobna, okrogla, zelenkasto rumena (ob prezrelosti se obarva rožnato), z drobnimi, redkimi pikicami. Kožica je prosojna, debela, žilava. Meso je sočno, harmoničnega okusa. Jagodni pecelj je srednje dolg, tanek, z majhno stožčasto blazinico in kratkim čopičem.    Ugni blanc je zelo pozna vinska sorta. Grozdje dozori v prvi polovici oktobra. Ima rada lahka peščeno-ilovnata tla, kjer pokaže svoje dragocene lastnosti. Ima bujno rast, zelo visoko rodnost in visok pridelek. Njena afiniteta do podlag, razširjenih v Bolgariji, je dobra. Je občutljiva za mraz in razmeroma odporna proti suši. Grozdje ne poka in skoraj ne gnije. Zaradi visoke kislosti iz grozdja pridobivajo visokokakovostno vinsko surovino za konjak, ki hitro dozori. V pokrajinah Charente in Armagnac (Francija) je pri pridelavi konjaka in armanjaka izpodrinila druge sorte, kot je Folle blanche.